Ko sem jaz zbolela za anoreksijo, sem mislila, da sem edina. Edina v množici. Množici srečnih in nasmejanih ljudi, ki svoj prosti čas preživljajo s prijatelji. Jaz pa tista uboga in osamljena duša, s katero se nihče noče družiti in edina, ki ima problem. Pa sem se zelo motila, kajti anoreksija je zelo pogosta bolezen. za njo trpi čedalje več mladih ljudi. To pomeni, da je čedalje več mladih ljudi nesrečnih s svojim življenjem. Ker se ne morejo boriti s svojo žalostjo, se v njih potiho prikrade anoreksija in začne še bolj uničevati njihova življenja. Kajti anoreksija ne more narediti nič drugega kot pa še bolj uničiti življenje.

Anoreksija mene spominja na naslednje: Človek ima neko težavo. Ponavadi se jo niti ne zaveda. Ta težava je lahko resnično karkoli. Gre pa za tako veliko težavo, da jo človek ne more več obvladovati. Pride dan, ko preprosto popusti in takrat si anoreksija drzne zavzeti njegovo življenje. In ta človek ji to dopusti. Kajti prepričan je, da bo anoreksija rešila vse njegove težave. In sprva tudi jih. Anoreksija ga zaradi obsedenosti s hujšanjem, pri čemer cele dneve samo telovadi, prešteva kalorije in sestavlja jedilnike, res zamoti. Nima več časa razmišljati o svoji težavi. Prepričan je, da je hujšanje pravi način reševanja težav. Vendar anoreksija takrat še ne pokaže svojega pravega obraza. Miniti morajo meseci. Takrat pa anoreksija ugotovi, da si je človekovo življenje že toliko prilastila, da se ji ta človek ne bo mogel več upreti. In takrat udari.

Človekovo življenje začne uničevati in tudi človek počasi spoznava, da mu stvari spolzijo iz rok. Zaradi vsega stradanja in pretirane telovadbe, izgubi vso energijo. Zaradi socialne izolacije, se začne počutiti osamljenega in nepomembnega. Zaradi obstanka v šoli ali službi, misli da mu je spodletelo in da je neumen. Vse to mu vzame voljo za življenje. Kajti dojame, da mu suho telo ne prinaša tiste sreče, ki mu je sprva obljubljala anoreksija. In takrat se nekako uda. Uda se nad mislijo, da bo on nekoč srečen. Ob tej udaji, pa mu anoreksija še vseeno ne pusti, da bi se je rešil, začel nazaj normalno jesti in se zredil na normalno težo. Ne, tega pa ne zmore več. Kajti anoreksija je tista, ki zdaj govori kaj ja in kaj ne. In, ker ne najde izhoda, se prepusti bolezni. Še bolj se bo izstradal.

Tonel bo in tonel. Ali bo utonil do konca ali se mu bo uspelo rešiti, je odvisno od tega ali ima ob sebi nekoga, ki mu bo pomagal sprevideti in se odločiti za borbo proti anoreksiji, ali pa če bo njemu samemu nekaj kliknilo in bo sprejel to najpomembnejšo odločitev v svojem življenju. Ne glede na to kaj bo to bilo, pa mu bo to rešilo življenje. Borba bo sicer naporna, vendar na koncu ne bo pomembno to, pač pa le to, da je končno premagal to zahrbtno in vztrajno bolezen. Način, kako pa jo bo premagal, pa bo tak, da bo najprej odkril kaj je njegova težava in jo rešil.